O zvoku in pretvornikih

Akustika je v širšem pomenu eksperimentalna in teoretična veda o zvoku in
njegovemu širjenju, v ožjem pomenu pa veja znanosti, ki se ukvarja z
zvokom v posameznih prostorih, kot so sobe in gledališča. Pri opremi glasbenega studia imajo velik pomen elektroakustični pretvorniki, med katere spadajo različni mikrofoni in zvočniki.

1. Uvod

Namen moje seminarske naloge je spoznavanje tehnične opreme v glasbenem studiu. Opisovala bom osnovne in sestavne dele profesionalnega glasbenega studia na RTV-ju. Snemanje glasbe je kompleksna opreacija, kjer je potrebno natančno poznavanje zvoka, akustike, opreme kot tudi elektrotehnike in elektroakustike. Seveda tukaj moram omeniti tudi pomemben del – posluh (ali pa nam pri tem pomagajo matematične formule, ki so ponavadi vgrajene v zvočne kartice) ter neizmerno spoštovanje in ljubezen do glasbe.
Da bi torej posneli dobro glasbo moramo upoštevati vsa pravila akustike, osnove muzikologije, zelo nam pa pomaga če igramo kak instrument in če poznamo note.
Seminarska naloga vsebuje strokoven in hkrati poljudnoznanstveni opis celotne osnovne in dodatne opreme, ter njihovo opredelitev.

Želela bi se tudi zahvaliti za podporo in pomoč RTV medijski hiši ter vsem profesionalim in radijskim tehnikom, ter mentorjema Mateji J. Hočevar in Iztoku Novaku ki sta mi bila v neizmerno pomoč ter sta neizčrpno odgovarjala in odkrivala podrobnosti o opremi glasbenega studia. 

Namen moje seminarske naloge je spoznavanje tehnične opreme v glasbenem studiu. Opisovala bom osnovne in sestavne dele profesionalnega glasbenega studia na RTV-ju. Snemanje glasbe je kompleksna opreacija, kjer je potrebno natančno poznavanje zvoka, akustike, opreme kot tudi elektrotehnike in elektroakustike. Seveda tukaj moram omeniti tudi pomemben del-posluh (ali pa nam pri tem pomagajo matematične formule, ki so ponavadi vgrajene v zvočne kartice) ter neizmerno spoštovanje in ljubezen do glasbe.
Da bi torej posneli dobro glasbo moramo upoštevati vsa pravila akustike, osnove muzikologije, zelo nam pa pomaga če igramo kak instrument in če poznamo note.
Seminarska naloga vsebuje strokoven in hkrati poljudnoznanstveni opis celotne osnovne in dodatne opreme, ter njihovo opredelitev.

Želela bi se tudi zahvaliti za podporo in pomoč RTV medijski hiši ter vsem profesionalim in radijskim tehnikom, ter mentorjema Mateji J. Hočevar in Iztoku Novaku ki sta mi bila v neizmerno pomoč ter sta neizčrpno odgovarjala in odkrivala podrobnosti o opremi glasbenega studia. 

2. Definicija akustike in jakosti zvoka                                   

Akustika je znanstvena veda, ki se ukvarja s fiziološkimi in fizikalnimi pojavi v zraku (lom, odboj, uklon in zvočni pojavi). V širšem pomenu je eksperimentalna in teoretična veda o zvoku in njegovemu širjenju, v ožjem pomenu pa veja znanosti, ki se ukvarja z zvokom v posameznih prostorih, kot so sobe in gledališča. Akustični inženering se ukvarja z načini upravljanja z zvokom v arhitekturi in gradbeništvu, proučuje obvladovanje odmkeva zvoka, zvočno izolacijo in zmanjšanje ropota.

2.1 Jakost in glasnost zvoka

Jakost zvoka je fizikalna količina, določena kot gostota energijskega toka zvočnega valovanja. Ker se sluhovod akustično obnaša kot na eni strani odprta piščal, lahko pričakujemo, da je uho občutljivo za tiste zvočne frekvence, pri katerih pride v sluhovodu do resonance.

Glasnost zvoka je definirana tako, da povzročita dva tona v ušesu približno enak občutek glasnosti ne glede na frekvenco.

Zveza med jakostjo in glasnostjo zvoka je v splošnem odvisna od frekvence. Odvisnostjakosti zvoka od njegove frekvence podajajo za poslušanje z obema povprečnima, zdravima ušesoma Fletcher-Munsove krivulje. Pogosto najdemo glasnost podano v decibelih (dB). Glasnost, izražena v decibelih, ni odvisna od frekvence zvoka.

3. Elektroakustični pretvorniki

(Marjan Bezjak, Miran Saksida: Prenosna in Informacijska elektronika, 2004, str. 23, 24, 28)

3.1 Mikrofoni

Mikrofoni se na osnovi principa pretvorbe zvočnega valovanja v električno napetost delijo na:

3.1.1 Električna delitev mikrofonov                                                                           

    • ogljene,
    • kondenzatorske,
    • piezoeelektrične,
    • elktrodinamične mikrofone.
  • Ogljeni mikrofon

je najstarejši mikrofon, ki se je uporabljal v telefoniji. Glavni element so ogljena zrnca, ki se pod vplivom zvočnega valovanja stiskajo in raztezajo. Pri tem se spreminja njihova kontaktna upornost.

Ogljeni mikrofon potrebuje enosmerni vir napetosti in ima velika popačenja. Ta mikrofon ima veliko občutljivost (30 dB), frekvenčno območje pa od 300 Hz do 3,4 kHz. (ogljeni mikrofon najdemo skoraj samo še v starejših telefonskih slušalkah)

  • Kondenzatorski mikrofon

je kondenzator z eno gibljivo ploščo, ki niha v ritmu zvočnega pritiska. S tem se spreminja njegova kapacitativnost in naboj na ploščah. Posledica tega je sperminjanje toka skozi upor.

Membrana mikrofona mora biti iz prevodnega materiala. Je zelo tanka in ima majhen premer. Razdalja med ploščama je od 10 do 20 um. Občutljivost mikrofona znaša 10 mV/Pa. Tovrstni mikrofoni so kakovostni, zato se jih uprablja pri snemanjih v studiih. Potrebujejo enosmerno napajalno napetost.

Dobre Lastnosti:

  • široko frekvenčno področje (do 18 kHz),
  • majhna popacenja
  • Piezoelektrični mikrofon

deluje na piezoelektričnem efektu. Osnova je lahko kristalna ploščica, ki pod vplivom pritiska ustvari med koncema kristala električno napetost. Občutljivost mikrofona se zveča s povečanjem površine kristala ter z zmanjšanjem debeline in znaša nekaj m V/u Bar. Impedanca mikrofona je široko frekvenčno področje (od 30 Hz do 12 kHz), majhen šum in mejhna frekvenčna poačenost. Taki mikrofoni so poceni in majhnih dimenzij.

  • Elektrodinamični mikrofon ima dve izvedbi:

Delovanje obeh elektrodinamičnih mikrofonov temelji na principu indukcije napetosti. Če električni vodnik premikamo v magnetnem polju trajnega magneta, se na njem inducira napetost. Velikost inducirane napetosti je premosorazmerna magnetni gostoti, dolžini vodnika in hitrosti premikanja vodnika.

Pri tračnem se med poloma trajnega magneta zaradi zvoka goblje aluminjasti trak, kar povzroči indukcijo napetosti. Pri tuljavičnem se tuljavica z membrano zaradi zvoka giblje v polju trajnega magneta, kar podobno kot v primeru tračnega mikrofona inducira napetost. Ti mikrofoni imajo zelo dobro frekvenčno karakteristiko, dinamično območje je 120 dB.

  • Brezžični mikrofon

Brezžični mikrofonski sistem sestoji iz treh glavnih komponent:

  • mikrofona,
  • oddajnika,
  • sprejemnika.

                                                                                                                                                   Oddajnik z anteno priskrbi za razširjanje zvočnega signala v obliki elektromagnetnega radijskega valovanja do sprejemnika. Oddajnik je velikosti škatle cigaret in je običajno zapet za pasom govornika ali pa je priključen kar na glasbeni instrument. Vsi tovrstni oddajniki potrebujejo za svoje delovanje bateriji. Doseg tovrstnega sistema je odvisen od modela in znaša tudi do 250m. Pri uporabi je potrebno upoštevati, da prenos (in doseg)  ne motijo ovire. 

Naloga sprejemnika je sprejem elektromagnetnega signala in pretvorba v napetost. Izhodni signal iz sprejemnika je enak signalu iz klasičnega mikrofona in ga lahko uvedemo v kakršen koli klasičen tipičen mikrofonski vhod na ojačevalniku.
Pri uporabi dveh ali več mikrofonskih sistemov mora vsak sistem delovati na lastni prenosni ferkvenci, da ne pride do motenj.

Diverzni brezžični sprejemniki imajo boljše lastnosti, saj ima ta sprejemnik dve anteni in dva tunerja, ki odpravljajo kratkotrajne izpade signala. (fading)

  • Enožilni mikrofonski kabli

Mikrofone z nesimetričnim izhodom povezujemo z enožilnim (asimertičnim) mikrofonskim kablom. »Vroči« kontakt mikrofona spojimo z notranjim vodnikom, »hladni« konec mikrofona spojimo z zunanjim oklopom kabla. Enožilni mikrofonski kabli so podobni koaksialnim.

  • Dvožilni mikrofonski kabli

Dvožilne mikrofonske kable uporabljamo pogosteje kot enožilne. Uporabljano jih prevsem pri mikrofonu, s simetričnim priključkom (eletrodinamični). Spajamo jih tako, da se simetrični izvodi mikrofona vežejo z notranjima vodnikoma, tretji priključek, ki je spojen z ohišjem mikrofona, pa z zunanjim spletopm okrog obeh vodnikov. 

3.2  Zvočniki

(Marjan Bezjak, Miran Saksida: Prenosna in Informacijska elektronika 2004, str.35 )

Zvočniki in slušalke so elektroakustični pretvorniki, ki električno energijo pretvarjajo najprej v mehanično in potem v zvočno energijo. Pri tem napetost premika membrano. Membrana pomočjo drugih elementov povzroča spremembo zvočnega tlaka. To spremembo vodimo do   poslušalca, ki zazna zvok.

Idealen zvočnik bi moral pri konstantni električni energiji proizvajati konstanten zvočni tlak v frekvenčnem področju od 20 Hz do 20 kHz. Takega ni možno izdelati. Zato wse običajno od 20 uporablja več zvočnikov, od katerih vsak poriva samo del frekvenčnega področja.

Tako ločimo:

  • nizkotonski,
  • srednjetonski,
  • visokotonski zvočnik.

3.2.1 Lastnosti zvočnikov

(Marjan Bezjak, Miran Saksida: Prenosna in Informacijska elektronika, 2004, str.36 )

Različni proizvajalci zvočnikov podajajo lastnosti zvočnikov na različne načine.

  • Reprodukcija

je razmerje med tlakom v osi zvočnika in napetosti na zvočnikovi tuljavici. Podajamo jo v uBar/v ali v dB. Če podajamo reprodukcijo v decibelih, primerjamo konkretni zvočnik z normalnim zvočnikom, ki povzroča pri napetosti 1 V tlak 1 uBar. Vse meritve izvajamo v prostoru brez odbojev (gluha soba).

  • Moč je lahko podana na več načinov:

Nazivna moč je največja električna moč, s katero se lahko obremeni zvočnik med trajnim delovanjem. Pri tem pa ne prihaja do poškodb ali pretirano velikih poačenj (v praksi od 3 do 10%)

  • Glasbena moč

je maksimalno dovoljena delovna vednost moči pri impulzni obremenitvi zvočnika, ki lahko traja maksimalno 2 sekundi. To mora prenesti brez opaznega popačenja, tj. Brez slišnih udarcev in sunkov nihajne tuljavice.

  • Obratovalna moč

je dovedena moč zvočniku, ki da na razdalji 1 m vzdolž osi zvočnika zvočni tlak 1,2 Pa oz. 96 dB. Kadar se zahteva ozvočenje boljše kakovosti, zvočnikov nikoli ne obremenimo s polno močjo, niti v krajših časovnih intervalih. Zvočnik izberemo tako, da pri največji obremenitvi deluje s polovico nazivne moči, pri strogih zahtevah celo s četrtino ali petino.

  • Impedanca zvočnika

je odvisna od frekvence, vendar je v zelo širokem področju nizkih in srednjih frekvenc (od 499 Hz  do 1 kHz) približno konstantna, rasti začne šele pri višjih frekvencah. Impedanca dinamičnih zvočnikov je izključno nizkoohmska (4, 8, 16 ohmov). Meritev ohmske upornosti z običajnim ohmetrom podaja vrednost, ki je približno 25% nižja od nazivne impedance.

  • Resonančna frekvenca

je dejansko spodnja meja frekvenčnega področja in je pomembna predvsem za pravilno izbiro ohišja, v katerega vgradimo zvočnik. V resonanci je premikanje membrane in sevanje zvočnika še posebej poudarjeno, kar se izraža tudi s povečanjem impedance.

  • Frekvenčna karakteristika

predstavlja odvisnost proizvedenega zvočnega pritiska od frekvence, pri stalni napetosti na tuljavi zvočnika. Nudi informacijo o tem, kako zvočnik reproducira določena frekvenčna področja.

  • Izkoristek

je razmerje med akustično močjo (P aku), s katero zvočnik seva, in električno močjo na tuljavi zvočnika (P elek). Vrednost izkoristka je pri večino zvočnikov le nekaj %.

  • Karakteristika usmerjenosti

je na nižjih frekvencah krožne oblike, na višjih pa prihaja do vse večje usmerjenosti v smeri osi zvočnika. Ob gibanju membrane v smeri naprej nastane pred membrano nadtlak (+) in za membrano podtlak (-).
Faktor usmerjenosti je recipročna vrednost razmerja zvočne energije, ki j oddaja zvočnik, in zvočne enrgije, ki bi jo dal točkasti izvor z enako učinkovitostjo. Lahko je podan tudi v dB (indeks usmerjenosti-direktnosti).

  • Popačenje zvoka definiramo kot prisotnost frekvenc v odzivu, ki niso prisotne v vzbujanju.
  • Harmonska popačenja

dodajajo višje harmonike osnovne ferkvence. Ta popačenja pomenijo v glavvem spremembo barve zvoka, v skrajnem primeru pa tudi oster in porezan zvok. Harmonska popačenja nastanejo kot posledica kakršnekoli nelinearnosti v zvočniškem sistemu.

  • Modulacijska popačenja

so posledica nihanja membrane z dvema različnima fekvencama.
Tranzientna popačenja so posledica slabe mehanske kakovosti zvočnika.

  • Popačenja zaradi časovne zakasnitve

so posledica sukanja faze, ki je pri različnih frekvencah različno. Zvočnik predstavlja električno linijo z neko fazno zakasnitvijo. Idealni zvočnik naj bi bil sistem z minimalnim faznim zasukom, vendar realni zvočnik nikoli ne ustreza tej zahtevi. Fazni zamik je tam večji kot drugje in zato je efektivna razdalja zvočnika od poslušalca za te frekvence večja kot za druge.

3.2.2 Vrste zvočnikov

(Marjan Bezjak, Miran Saksida: Prenosna in Informacijska elektronika, 2004, str.39 )

Na osnovi elektromehanske pertvorbe ločimo več vrst zvočnikov:

  • elektrodinamične,
  • elektrostaticne,
  • piezoeelktrične,

Elektrodinamični zvočnik je sestavljen iz trajnega magneta, ki ima ozko zračno režo. V njej se giblje tuljavica, ki je togo povezana z membrano. Kot mehanski sistem služi najpogosteje membrana. Ta je okrogla, ovalna ali pravokotna trda ploskev ravne ali konusne oblike, ki je s svojim zunanjim delom robov elastično pritrjena na držalo, t. i. košaro, z notranjim delom robom pa na centrator. Elektrodinamične zvočnike se uporablja največkrat za reprodukcijo nizkih in srednjih frekvenc.

Elektrostatični zvočnik deluje na principu privlačevanja in odbijanja med elektičnimi naboji. Izdeluje se v simetrični obliki. Med dvema perforiranima elektrodama se nahaja pomična vodljiva membrana. Masa membrane, ki je iz metalizirane plastične folije, je zanemarljiva proti masi zraka, ki niha skupaj z njo. Elektrostatične zvočnike se uporablja za reprodukcije v celotnem frekvenčnem področju, v praksi pa predvsem za reprodukcijo višjih tonov.

  • Piezoelektrični zvočnik 

Deluje na principu inverznega piezoeelktričnega efekta. Pod vplivom
električnih nabojev, ki se dovajajo na površino piezoeelktričnega
kristala, prihaja do mehanskega zvijanja kristala. Ti pomiki se prek
vzvodnega sistema prenašajo na membrano. Piezoeelektrični zvočniki se
uporabljajo za reprodukcijo visokih tonov.

3.2.3 Lastnosti membran

(Marjan Bezjak, Miran Saksida: Prenosna in Informacijska elektronika, 2004, str.41 )

Najvažnejše lastnosti membrane so:

  • velikost,
  • trdost,
  • teža,
  • resonančna frekvenca.

Velikost membrane je odvisna od reproduciranega frekvenčnega območja. Tako ima napr. Nizkotonski zvočnik določene moči večjo membrano kot srednjetonski. 
Izvedba membrane je odvisna od namena zvočnika:

  • za visokotonske zvočnike uporabljamo trši in lažji papir,
  • za nizkotonske zvočnike pa mehkejši in težji.

Za primer lahko vzamemo membrano nizkotonskih zvočnikov. Ta ima obliko lijaka, izdelana pa je iz posebnega papirja. Visokotonski zvočniki imajo membrane iz plastične mase v obliki izbočenega polkroga.

Napr. Nizkotonski zvočnik najbolje reproducira zvok pri nižjih frekvencah (resonančni frekvenci). Takrat se membrana giblje enakomerno-sofazno. Pri višjih frekvencah pa prihaja do upogiba membrane, kar vodi k medsebojnemu nasprotovanju delovanja njenih posameznih delov (zaradi različne faze). Večji zvočnik torej ni primeren za reprodukcijo ferkvenc in obratno.
Nizkotonski zvočnik zato nikoli ne reproducura kakovostnih visokih tonov, poleg tega pa tvegamo na tak način trajno deformiranje membrane.

Naš želeni zvočnik mora imeti membrano, ki dobro reproducira glasbo v vsem frekvenčnem pasu. Rešitev je možno iskati v dveh smereh. Prva je, da izpoplnjujemo en sam zvočnik. Druga rešitev, ki je dražja in hkrati najboljša, da za vsako frekvenčno območje damo svoj zvočnik. Ponavadi razdelimo frekvenčno področje na dva ali tri dele. Za to potrebujemo napr.:

  • nizkotonski zvočnik (velik, prožen, s težko membrano),
  • visokotonski zvočnik, ki najbolje reproducira visoke tone (majhen, trden, z lahko membrano)

3.2.4 Slušalke

(Marjan Bezjak, Miran Saksida: Prenosna in Informacijska elektronika 2004, str.43 )

Slušalke delujejo na istih elektromehanskih principih pretvorbe kot zvočniki. Tako ločimo napr. elektrodinamične in elektrostatične slušalke. Glavna razlika med slušalkami in zvočniki je miniaturnost prvih ter njihovo lociranje (ozvočevanje).

Lastnosti slušalk so zelo podobne lastnostim zvočnikov. Pri slušalkah pa je potrebno upoštevati še:

  • tip kabla in njegovo dolžine
  • prilagodljivost oblike slušalk na poslušalčevo glavo.

Pomemben tip slušalk so še brezžične slušalke. Delujejo na razdaljah tudi do 100 m. Prenos zvokovnega signala se izvaja na elektomagnetnem (tokovna zanka), infrardečem principu ali s pomočjo radijskih valov.    

 

Akustika je znanstvena veda, ki se ukvarja s fiziološkimi in fizikalnimi pojavi v zraku (lom, odboj, uklon in zvočni pojavi).

Jakost zvoka je fizikalna količina, določena kot gostota energijskega toka zvočnega valovanja.

Glasnost zvoka – dva tona povzročita v ušesu približno enak občutek glasnosti ne glede na frekvenco.

Mikrofoni se na osnovi principa pretvorbe zvočnega valovanja v električno napetost delijo na:
– ogljene (uporabljal v telefoniji.),
– kondenzatorske (kakovostni, uprablja pri snemanjih v studiih9,
– piezoeelektrične (poceni, majhnih dimenzij),
– elktrodinamične mikrofone (zelo dobroa frekvenčna karakteristika)

 

Zvočniki in slušalke so elektroakustični pretvorniki, ki električno
energijo pretvarjajo najprej v mehanično in potem v zvočno energijo.

Na osnovi frekvenčnega področja ločimo:

– nizkotonski,
– srednjetonski,
– visokotonski zvočnik.

Na osnovi elektromehanske pertvorbe ločimo več vrst zvočnikov:
-elektrodinamične,
-elektrostaticne,
-piezoeelktrične,


Proces priprave glasbe

Ko je pesem narejna uporabimo mastering. Z masteringom izenačujemo zvok, normaliziramo (kompresiramo) in limitiramo. Na koncu še uporabimo efekte, kot sta elektronski odmevnik in digital delay line.

 

4. Mešalna miza

(The recording studio: Geoffrey P. Hull, Boston 1998)

Ponavadi se mešalne mize izdelujejo v 12, 16, 24 in 32 kanalni izvedbi. Pri koncertu, najprej preštejemo vse mikrofone in ostale izvore (odvzemnike), ter jih povežemo s kanali mešalne mize s posebnim vezilnim kablom (multicore), ki je sestavljena iz 24-32 paric. Vezilni kabel se uporablja namensko za prenos signalov iz odra do mešalne mize. Na odru je prav tako škatla z vtičnicami (stage box), ki se uporablja za posamezne vhode v mešalno mizo.

Slika 1: mešalna miza

 

Slika 1: mešalna miza <http://www.soundcraft.com/product_sheet.asp?product_id=135>

5. Mastring

(Geoffry P. Hull: The recording Industry, Boston 1998)

Mastering je zadnji stadij obdelave, preden gre pesem na CD, v založbo, ali na žurko h prijatelju. Torej pesem je že narejena zmiksana manjka ji le še pika na i. Ravno to se doseže z masteringom.

Načeloma poznamo:
– Izenačevanje
– Kompresiranje
– Limitiranje

5.1 Izenačevalnik zvoka (equalizer)

(Geoffry P. Hull: The Recordnig Studio, Boston 1998)

Izenačevalnik zvoka uporabimo za prilagoditev akustike v prostoru. Pričakuje se linearni zvok, kjer gre vedno za odboje različne frekvence, kjer se določeni zvok poudari, določeni pa izniči. Sestavljen je iz več filtrov. Najbolj uporabljeni so grafični equilizeriji, kjer enostavno narišemo krivuljo, ketere frekvence naj ojača katere naj oslabi in katere naj pusti pri miru. Equalizer je ena najpomembnejših naprav pri masteringu. Z njim lahko popravimo marsikatero napako, najbolj pomembno pa je, da celotna pesem deluje enotno. Da ni preveč nasičena z basi, ali prerevna s srednjimi toni.

5.2 Kompresor

(Geoffrey P. Hull: The Recording Studio, Boston 1998)

Ko smo delali pesem, smo jo na koncu noramlizirali. Normalizator je naprava, ki poišče najglasejšo točko v celi pesmi, potem pa celotni pesmi zviša glasnost tako, da je najglasnejša točka 0 dB. Kompresor je torej naprava, kateri povemo naj tiste najglasnejše dele nekoliko stiša, da bomo lahko celotni pesmi še bolj povečali glasnost. Seveda s tem izgubimo nekj dinamičnosti, vendar je nežna kompresija nujna pri še tako zahtevnih pesmih, medtem ko se v modernejših skladbah kompresija uporablja skoraj toliko, kolikor to dopušča sama tehnologija. Zaporedje pri kompresiji poteka načeloma tako:

Kompresor dobi neki zvok, ki mu ojačamo vhodno glasnost, ker pa je pesem bila prej normalizirana je največja glasnost (paek) večja od 0dB. Če bi zadevo tako pustili, bi dobili že prej omenjeno popačenje zvoka. Sedaj povemo da kompresorju naj tiste najglasnejše dele nekoliko utiša z nasednjimi parametri: Tresshold, ratio, attack, release. Tresshold je glasnost, pri kateri bo mompresor začel delovati. Ratio je razmerje, ki nam pove za koliko se bo zmanjšala glasnot signala. Attack in release pa pomenita kako hitro bo neka zadeva odreagirala, začela delovati ali prenehala delovati. Kompresorji se načeloma uporabljajo v samem miksu in snemanju vokalov.

Opomba mentorja:
Napaka pri uporabi strokovne terminologije. V strokovnem žargonu (kot mi je pojasnil g. Iztok Novak z RTV Maribor) ima “digitalna nula” pomen “- 12 analognega”, torej -12 dB, na spodnji meji pa lahko gredo tudi do – 60dB.

5.3. Limiter

(Geoffrey P. Hull: The Recording Studio, Boston 1998)

Limiter je zadnja naprava skozi katero mora iti pesem preden se pojavi na trgu. Limiter poskrbi, da glasnost ne preseže nule. Ko smo se igrali z izenačevalnikom in kompresorjem, je glasnost kdaj pa kdaj tudi poskočila. Limiter bo poskrbel, da bo ta delček zvoka ravno prav, torej do ničle in ne bo po nepotrebnem bremenil naših zvočnih naprav. Mnogi kompresorji in izenačevalci so na izhodu že opremljeni z limiterjem. To je nekakšna perventiva, da nam ni potrebno pri vsakem efektu paziti za koliko smo presegli glasnost. 

6. Efekti

(Alec Nisbett Oxford: The Sound Studio, Oxford 1995)

6.1. ELEKTRONSKI ODMEVNIK (Reverb)

Uporablja se za prostorski učinek določenega glasbila. Pri uporabi reverba glasbilo dobi učinek, kot da bi recimo igrali v cerkvi, stadionu, v dvorani in podobno. Reverbu lahko določimo prostornino, globino odmev in ostalo.

Slika 2: RV-7 digital reverb

Slika 2: RV-7 digital reverb http://www.audiopro.si/?show=firma&id=166&url=www.eden-electronics.com&naziv=EDEN

6.2 DIGITAL DELAY LINE

(Alec Nisbett: The Sound Studio, Oxford 1995)

Ta efekt je doborodošel v programih za izdelovanje elektronske glasbe. Delay vsebuje veliko opcij, ki se jih da nastavljati po mili volji. Najbolj uprabna opcija je zagotovo stevilo odmevov po igranju not, nastavimo pa lahko tudi delay time (razmik med posameznimi odmevi) pan (levi ali desni zvočnik), jakost daley-a ter moč efekta na željeni instrument.

Slika 3: DD-1 Digital Delay line

Slika 3: DD-1 Digital Delay line
http://www.audiopro.si/?show=firma&id=166&url=www.edenelectronics.com&naziv=EDEN

7. MIDI

(Alec Nisbett: The sound Studio, Oxford 1995)

MIDI je protkol, kjer se lahko mikroprocesorji v elektronskih instrumentih povežejo in komunicirajo. Za lažjo predstavo lahko MIDI sporočila primerjamo z zapisom glasbe z notami v partituro. Tu se ne zapiše dejanski zvok, ampak podatki  o igrani noti, kako glasno je zaigrana, s kašnim tempom, itd. MIDI je omogočil da lahko brez problemov povežemo instrumente različnih proizvajalcev. Omogočil je tudi ločitev kontrolnega dela instrumenta od generatorja zvoka, kar prej ni bilo mogoče, sploh pa ne pri akustičnih instrumentih. Za primer: Pri kitari ustvarjamo zvok tako da brenakmo po strunah. Hkrati  s tem, ko pritisnemo struno ob prečko na vrat kitare in nanjo zaigramo, določimo višino, barvo jakost zvoka ter neposredno vzbujamo sam generator zvoka. Struna je hkrati kontroler in generator zvoka.Z MIDI-jem se je torej meja med kontrolerjem in zvokom inštrumenta zabrisala. Tako lahko tudi z igranjem na MIDI klaviaturo, ki je povezana z MIDI modulom, dobimo kakršenkoli zvok. (klavir, violina, bobni, kitara…..)

 

Slika 4: MIDI

Slika 4: MIDI http://www.audiopro.si/?show=firma&id=166&url=www.edenelectronics.com&naziv=EDEN

8. ZVOČNA KARTICA

(Alec Nisbett: The Sound Studio, Oxford 1995)

Večino zvočnih
kartic družijo skoraj povsem enake tehnične lasnosti, pogosto pa tudi
posamezni sestavni deli in celo priložena programska oprema. Vendar so
razlike med na videz povsem podobnimi modeli lahko včasih zelo velike.
Enakost večinoma izhaja iz dejstva, da je število različnih ponudnikov
osnovnih gradnikov, čipov, mnogo manjše od števila izdelovalcev zvočnih
kartic. Kljub temu ima vsak možnost z enakimi osnovnimi elementi
zgraditi povsem različne izdelke. Bistveno razliko dosežejo
konstruktorji že pri načrtovanju novega izdelka. Izbira kakovostnih
elementov, tudi stranskih, kakovostni pretvornik A/D in D/A ter
pravilna postavitev in zaščita teh elementov pred vplivom sosednjih
povezav na osnovni plošči lahko bistveno prispevajo k dejanskemu
obnašanju različnih modelov. Tisti, ki so premišljeno načrtovali,
praviloma predvajajo zvok z občutno manj šuma kot manj posrečeni
izdelki. Posebno pozornost moramo nameniti vgrajenim ojačevalnikom, ki
svojo nalogo pogosto opravljajo prav porazno. Najpogosteje gre za
integrirana vezja slabe kakovosti, ki iz sebe izdavijo le 3 do 6 wattov
moči, vendar ob velikem dodatnem popačenju in šumu. Zato je nadvse
zaželeno, da ima kartica vgrajen tudi izhod, ki gre mimo vgrajenega
ojačevalnika in tako daje precej bolj čist zvok. Vgrajeni ojačevalniki
so primerni le za zvočnike brez samostojnega napajanja, torej za
spodnji del ponudbe. Za vse druge namene pa si je bolje omisliti
ojačane zvočnike ali pa ločen zunanji ojačevalnik. Sodobna kartica naj
bi imela na zadnji strani štiri vtičnice: mikrofonski vhod, dodatni
vhod za priključitev dodatnega vira zvoka (CD, kasetofon,…), ter
ojačan in neojačan izhod.

 Slika 5: zvočna kartica

Slika 5: zvočna kartica

http://www.audiopro.si/?show=firma&id=166&url=www.edenelectronics.com&naziv=EDEN

 

 

Mastering:

  • Izenačevalnik zvoka uporabimo za prilagoditev akustike v prostoru. Najbolj uporabljeni so grafični izenačevalnik.
  • Normalizator (kompresor) je naprava, ki poišče najglasejšo točko v celotni pesmi,
    potem pa ji zviša glasnost tako, da je najglasnejša točka 0
    dB.
  • Limiter poskrbi, da glasnost ne preseže nule. Preventiva, s katero nam ni potrebno pri vsakem efektu paziti za koliko smo presegli glasnost.

Efekti:

  • Elektronski odmevnik se uporablja za prostorski učinek določenega glasbila.
  • Digital delay line je efekt, ki je doborodošel v programih za izdelovanje elektronske glasbe.

MIDI je protkol, kjer se lahko mikroprocesorji v elektronskih instrumentih povežejo in komunicirajo.

Zvočna kartica:

Izbira kakovostnih
elementov, tudi stranskih, kakovostni pretvornik A/D in D/A ter
pravilna postavitev in zaščita teh elementov pred vplivom sosednjih
povezav na osnovni plošči lahko bistveno prispevajo k dejanskemu
obnašanju različnih modelov.


Dalet digital medfia system

Dalet plus tehnološko podpira produkcijo radjskega programa v
komuniciranju med različnimi lokacijami, novinarskih uredništvih,
marketingu, pripravi programa, izvedbi programa, analizi programa,
arhivski službi ter pri prenosu zvočnih datotek.

9. RADIJSKA HIŠA DALET DIGITAL MEDIA SYSTEM (RTV SLOVENIJA

(http://mafalda.uni-mb.si/2004-05/im1/predavanja/07-uporabniska_po_mediji.pdf)

Dalet predstavlja osrednje orodje radijske hiše. S sistemom dalet plus tehnološko podpremo vse točke procesa nastajanja radijskega programa. Očiten je velik dvig kvalitete programa. Omogoča tudi natančno načrtovanje, pripravo izvedbo in analizo programa, storilnost in zmanjšuje možnost napak. Dalet plus tehnološko podpira produkcijo radjskega programa v komuniciranju med različnimi lokacijami, novinarskih uredništvih, marketingu, pripravi programa, izvedbi programa, analizi programa, arhivski službi ter pri prenosu zvočnih datotek.

 Slika 6: dalet

Slika 6: dalet

(http://mafalda.uni-mb.si/2004-05/im1/predavanja/07-uporabniska_po_mediji.pdf)

Slika 7: dalet

Slika 7: dalet

(http://mafalda.uni-mb.si/2004-05/im1/predavanja/07-uporabniska_po_mediji.pdf)

Slika 8: dalet

Slika 8: dalet

(http://mafalda.uni-mb.si/2004-05/im1/predavanja/07-uporabniska_po_mediji.pdf)

 

10 SKLEP

Pri  opisovanju naloge oprema glasbenega studia, sem zasledila da veliko število bolj ali manj profesionalnih glasbenih studij uprablja enako studijsko opremo, ki sem jo opisala, razlikuje se le v blagovnih znamkah. Seveda pa se danes da posneti glasba tudi doma, z raznimi audio programi (Adobe audition) ali softveri (Dalet), ki ga uporablja tudi medijska hiša RTV. Tovrstni programi so seveda bolj primerni za snemanje reklam, jinglov ali pa novinarskih prispevkov. Na trgu je torej veliko možnosti za snemanje glasbe, pravih glasbenih strokovnjakov pa je bolj malo. Prav tako je treba omeniti da je kvalitetna studijska oprema zelo draga, zato tudi redka, predvsem v Sloveniji. V glasbenem studiu ponavadi najdemo tehnične mojstre ki poznajo celotno opremo, ter glasbene producente ki pa so posredniki med tehniki in glesbeniki. Snemanje CD-ja za kvartet z narodno zabavno-glasbo lahko traja tudi do 4 ali 5 dni. V pravem glasbenem studiu z dolgoletnimi mojstri na tem področju (RTV Maribor) pa dobimo kvaliteten in do potankosti izdelan CD.  

11 VIRI:

  • Marjan Bezjak, Miran Saksida: Prenosna in informacijska elektronika 1. Pasadena, Ljubljana 2004
  • Geoffrey P. Hull: The Recording Studio, Focal press, Boston 1998
  • Alec Nisbett: The Sound Studio, Focal press, Oxford 1995
  • http://sl.wikipedia.org/wiki/Akustika
  • http://www.soundcraft.com/product_sheet.asp?product_id=135
  • http://www.shure.com/stellent/groups/public/@gms_gmi_web_ug/documents/web_resource/us_pro_mics_for_music_sound_ea.pdf
  • http://mafalda.uni-mb.si/2004-05/im1/predavanja/07-uporabniska_po_mediji.pdf
  • http://www.audiopro.si/?show=firma&id=166&url=www.eden-electronics.com&naziv=EDEN

S sistemom Dalet plus tehnološko podpremo vse točke procesa nastajanja radijskega programa. Dalet omogoča natančno načrtovanje, pripravo izvedbo in analizo programa, storilnost in zmanjšuje možnost napak.

SHARE
Previous articleTelevizijska produkcija oddaje Lokalne volitve 2006
Next articleIzdelava dinamične spletne strani

Helena Greenwald je študentka na Višji strokovni šoli Academia. Predstavljeno delo je pripravila kot seminarsko nalogo pri predmetu "Praktično izobraževanje 1" študijskega programa multimediji v šolskem letu 2006/2007.