Digitalna televizija in njene prednosti

Razvoj High definition TV (HDTV) se je začel v poznih 70ih letih, njegov vzpon pa se je zgodil predvsem zaradi prednosti, ki se pokažejo že v standardnih karakteristikah, kot so format, frame rate, zvočni kanali itd.

1. Uvod

Kot nam je večini znano se je visoko ločljivostna TV pojavila ne daleč nazaj. Do tovrstne tehnologije mnogo od nas ni bil deležen prevsem zaradi zastarelosti evropskega omrežja ter agencij za komunikacije, ki so napredne tehnologije raje zadržale zase medtem, ko so na daljnem vzhodu in ZDA uživali tovrstno tehnologijo že vrsto let.

Struktura seminarkse naloge, ki je bomo začeli z uvodom in končali s sklepom, navedeno literaturo in viri. V drugem poglavju bomo opisali zgodovino digitalne televizije v nadaljenvanju bomo spoznali glavne lastnosti HDTV. Naslednje 4 poglavje nam bo opisalo video konference. Zanimal nas bo tudi nadalnji razvoj omrežij v Sloveniji in s tem posledično prehod iz analogne v digitalno radiodifuzijo. V 7 poglavju bom opisal glavne napake HDTV. Za konec pa sem navedel še nekaj anketnih vprašanj o HDTV.

2. Zgodovina digitalne televizije

Sistem HDTV so kot prvi v sodelovanju z NHK razvili pri SONYju v poznih 70 tih. V 80 tih pa je bil sistem predstavljen filmskim studiem kot Dubbed NHK Hi-Vision. Ta sistem je bil zmožen predvajati sliko z isto čistostjo in istim detajlom kot 35 mm film. Leta 1987 so televizijske družbe v ZDA predložile predlog na FCC (Federal Communications Commission), da bi HDTV priznali kot standard. Zaradi nesoglasij med družbami pa do sporazuma za tovrsten standard ni prišlo. Zato je FCC pozval vse nasprotujoče družbe, da združijo svoje moči, in tako so ustanovili skupino “Grand Alliance”, ki pa se je leta 1996 preimenovala v ATSC (Advanced Television Systems Committee) standard.

Prva televizijska družba, ki je uporabila HDTV sistem je bila PBS l. 1988. Predvajali so dokumentarec o umetniku Dalu Chihuly in njegovi turneji.Leta 1998 je sistem uporabljalo že 7 javnih TV postaj, do l. 1999 so se jim pridružile še tri. FCC je TV postajam, ki oddajajo svoj signal po zraku zapovedal, da se morajo do konca l. 2006 prestaviti na DTV(Digital TV). Tv postajam, ki oddajajo signal preko kabla ali satelita pa jim to še ni potrebno. Problem nastane pri prenosu, ki ga HDTV potrebuje, zato so posamezni internetni operaterji še vedno skeptični glede tega ali naj ostanejo pri pošiljanju analognega signala ali naj preidejo na digitalni signal. To pa je ugajalo in še ugaja tudi manjšim TV postajam saj lahko tako izbirajo s kakšnim signalom bodo oddajale sliko.

3. Prednosti oz. vpogled v High definition TV

High definition TV lahko definiramo kot dva-kratno vertikalno in dva – kratno horizontalno resolucijo običajne – tradicionalne televizije.

Veliko prednost pred navadno TV lahko vidimo že v standardnih karateristikah, kot so:

  • format(aspect ratio) slike 16:9 (običajna televizija ima 4:3)
  • frame rate najmanj 24 Hz.
  • najmanj dva zvočna kanala CD kvalitete.
  • sistem z dvem vgrajenim Megapixlom na frame v formatu slike 1920×1035, kar je šest-krat več kot pri navadni TV
  • parametri pri HDTV so optimizirani za gledanje televizije z dolžine, ki je 3 krat večja od višine ekrana običajne televezije ( npr. 50 cm visok ekran lahko normalno gledamo z dolžine 1.5 m)

ATV ali advanced TV (napredna televizija) je sistem za prenos podatkov, ki je bil načrtovan, da pripelje zabavo k potrošnikom, ki bo kvalitenejša v vseh pogledih od tradicionalne TV. ATV sistemi so bili zaenkrat nameščeni na Japonskem in nekaj v ZDA. Za HDTV je ta sistem zelo pomemben parameter čeprav za podatkovni prenos vsakega sistema porabimo nekje 20 megabitov /sek.

3.1 Trenutni video standardi(formati)

Trenutno se v televiziji največ uporabljata dva video standarda (formata):
4:3 – je znan predvsem kot standard za navadno televizijo. Uporabljajo ga tudi nekateri monitorji. 4:3 standard je sprva definirala Academija za Motion Picture Arts and Sciences (uradna stran Academije http://www.oscars.org). Filmi posneti v tem standardu so se lahko tako enostavno predvajali na televizijah v poznih letih tega medija. Ko je obiskanost kino dvoran upadla je Holywood ustvaril widescreen format in s tem skušal gledalcu prikazati še bolj realno izkušnjo filma.

 Slika 1: 4:3 (1.33:1)

Slika 1: 4:3 (1.33:1)

16:9 – je internacionalno znan format za HDTV, ki ga uporabljajo v Avstraliji, na Japonskem, ZDA in tudi v Evropi preko setelita in na ne-HDTV widescreen televiziji (EDTV). 16:9 format je zmožnih snemati zdaj že večina digitalnih video kamer.

Slika 2: 16:9 (1.78:1)

Slika 2: 16:9 (1.78:1)

 Slika 3: tabela video standardov

Slika 3: tabela video standardov

 


Notacija, resolucija in HDTV standardi

Notacija, se v televizijskem svetu nanaša predvsem na oddajanje, saj uporablja notacijsko opisovanje. Izraz resolucija pa se uporablja na področjih filma, videa in v računalniški grafiki. Opišemo jo kot možnost prikazovalnega sistema, da producira fine detajle. Pri HDTV pa je trenutno samo en standard pri katerem je produkcija izvršljiva, če distributiramo material v tehniki z 24 Hz.

3.2 Notacija

Ko govorimo o notaciji, ki se v televizijskem svetu nanaša predvsem na oddajanje, ki uporablja notacijsko opisovanje. To pomeni:

  • Število vrstic, ki so prikazane v vertikalni resoluciji.
  • Bodisi v progresivnem okvirju (progressive(p) frame) ali pa so uporabljena prepletena polja (interlaced(i) fields).
  • Število okvirjev in polj na sekundo.

Primer:

Format 720p60 (1280 × 720 pixlov), ki uporablja progresivno (progressive) kodiranje z 60 okvirjev(frames)/sek. Format 1080i50 (920 × 1080 pixlov) pa uporablja prepleteno (interlaced) kodiranje z 50 polji (fileds) oz. 25 okvirji(frames)/sek.V literaturi, ki jo prebiramo se velikokrat zgodi, da je pri definiranju formata recimo 720p60 izpuščen okvir (frame) ali pa razmerje polj (field rate), kar nas dostikrat privede do zmedenosti. Če je iz konteksta izpuščeno razmerje, lahko enostavno sklepamo, da je to razmerje 50 ali 60. Razen pri formatu 1080p, ki se zaenkrat uporabljajo samo razmerja 1080p24, 1080p25 or 1080p30. Okvir ali razmerje polj je lahko definirano tudi brez resolucije. Za primera vzemimo 24p, kar pomeni: 24 progresivnih okvirjev (progressive frames)/sek. in pa 50i, kar pomeni: 50 prepetenih polj (interlaced fileds)/ sek. oz. 25 prepletenih okvirjev (interlaced frames)/sek.(http://en.wikipedia.org/wiki/High-definition_television) pomeni: 50 prepetenih polj (interlaced fileds)/ sek. oz. 25 prepletenih okvirjev (interlaced frames)/sek.

Slika 4: slika prikazuje primerjavo HDTV formati z drugimi nam bolj znanimi formati

Slika 4: slika prikazuje primerjavo HDTV formati z drugimi nam bolj znanimi formati

High-definition formati nam zagotavljajo več vizualne informacije kot katerikoli standard-definition format (SD). Če resolucije zaslonov prevedemo v pixle, lahko vidimo koliko več kvalitete nam HD formati zagotavljajo v nasprotju z 480i formatom.

Tabela 1: tabela nam prikazuje resolucije v pixlih za standardne formate

Tabela 1: tabela nam prikazuje resolucije v pixlih za standardne formate

3.3 Resolucija

Potrebno je poudariti, da je bila terminologija, ki smo jo opisovali zgoraj, napisana za digitalne sisteme v 1990ih. Pred tem analogna televizija ni imela pravih pixlov za merjenje horizontalne resolucije! Resolucijo lahko opišemo kot možnost prikazovalnega sistema, da producira fine detajle. Ko se detajli slike s frekvenco povečujejo, se odziv prikazovalnega sistema zmanjšuje. Imamo več področij, kjer se izraz resolucija uporablja:

  • V filmu je resolucija merjena kot najboljši vzorec ravne, vzporedne črte, ki se jo da reproducirati. Izražena je dvojnih črtah na milimeter (lp/mm). Te dvojne črte vsebujejo črno in belo regijo.
  • V videu resolucijo opišemo kot število dvojnih črt (cycles) prikazanih na zaslonu. Izražena je v cycles/ višino slike (C/PH) ali cycles/ dolžino slike (C/PW). Cycle v videu je ekvivalenten dvojni črti v filmu.
  • V računalniški grafiki reslolucijo opišemo kot število ločenih horizontalnih in vertikalnih slikovnih elementov ali pixlov, ki se uporabljajo prikazovanje slike v digitalni obliki. Za primer: Sistem 1152×900 ima skupno približno milijon pixlov (1Mpx).Za dobro kvaliteto slike pri CRT zaslonih je pomembno, s kakšne razdalije gledamo zaslon, zato, da so motnje slike, ki se pojavljajo pri CRT zaslonih čim manjše. Sistem HDTV pa je že optimiziran za takšne probleme.

Slika 5: slika prikazuje optimalne razdalije gledanja različnih vrst zaslonov

Slika 5: slika prikazuje optimalne razdalije gledanja različnih vrst zaslonov

3.3.1 Kvaliteta slike

Slika 6: slika prikazuje 35mm filmski trak                                                     

Kvaliteta slike HDTV je superiorna napram 35 mm filmskemu traku in
slabša od tako imenovanega 35 mm still filma. Filmski trak se skozi
kamero in projektor prenaša vertikalno, zato kratica 35 mm pomeni
širina filmskega traku.

Slika 6: slika prikazuje 35mm filmski trak  

3.4 HDTV standardi

V filmski produkciji se snema v tehniki z 24 Hz, kar se zlahka pretvori v 29.97 Hz in 25 Hz z minimalnimi motnjami in napakami. Pri HDTV pa je trenutno samo en standard pri katerem je produkcija izvršljiva, če distributiramo material v tehniki z 24 Hz.

Televizijske hiše so zato predložile predlog, da bi producirale HDTV material v widescreen – 525 in v widescreen – 625 formatu s standardom 16:9. Ta tehnika bi televzijskim hišam omogočila, da programe predvajajo v wide-aspect-ratio z minimalnimi stroški. Kakorkoli programi pa bi obdržali približno isto kvaliteto slike kot jo ima običajna TV. Vendar gledalci ne bi morali izkoristiti prednosti široko kotnega gledanja in izboljšanega čuta za okolje, kar je glavni segment zakaj se gledalci odločajo za HDTV.

Trenutni 525 črtni(line) video sistemi imajo približno 640 vidnih pixlov/črto in približno 480 vidnih črt/okvir(frame), kar znaša 0.3 megapixlov. HDTV ima 2 megapixla na okvir oz. 2x več pixlov kot trenutna delovna postaja. To pri takšnem štetju pixlov pomeni, da pri 16:9 standardu omogoča zaslon, ki meri 19 inč x 11 inč. Mnogo sedanjih uporabnikov delovnih postaj ustvarijo 2 megapixl zaslon tako, da združijo dva zaslona skupaj, čemur pravimo “two-headed configuration”. Takšno trenutna rešitev se bo nadgradila z uvedbo že pripravljenega HDTV zaslona. (Charles A. Poynton, 1993)

  •  Sistem HDTV so kot prvi v sodelovanju z NHK razvili pri SONYju v poznih 70 tih.
  • High definition TV lahko definiramo kot dva-kratno vertikalno in dva-kratno horizontalno resolucijo običajne – tradicionalne televizije.
  • Veliko prednost pred navadno TV lahko vidimo že v standardnih karateristikah
  • Trenutno se v televiziji največ uporabljata dva video standarda(formata): 4:3 in 16:9, ki je internacionalno znan format za HDTV
  • Resolucijo lahko opišemo kot možnost prikazovalnega sistema, da producira fine detajle. Ko se detajli slike s frekvenco povečujejo, se odziv prikazovalnega sistema zmanjšuje.
  • HDTV standardi: Pri HDTV pa je trenutno samo en standard pri katerem je produkcija izvršljiva, če distributiramo material v tehniki z 24 Hz. Televizijske hiše so zato predložile predlog, da bi producirale HDTV material v widescreen – 525 n v widescreen – 625 formatu s standardom 16:9.

 


High Definition video konference v primerjavi z High Definition televizijo

High definition televizija je prenos podatkov v eno smer. Video
konference pa so prenos podatkov v obe smeri, je torej interaktivni proces,
ki v realnem času prenaša audio in video podatke.

4. High definition video konference

Pred High-definition kodiranju/dekodiranju, so bile video konference kodirane v tako imenovanem »Common Interchange Format (CIF)« formatu. Video standardi poznani kot H.261 in H.263, ki so ju razvila International Telecommunications Union – Telecommunication Standardization Sector (ITU-T). Z standardom H.261 sta bila definirana samo dva formata QCIF, ki so ga uporabljali samo pri konferencah z nižjim prenosom podatkov(64Kbps in nižje) in CIF, ki so ga uporabljali za višje prenose. Kasneje so ga nadgradili z formatama 4CIF in 16CIF, ki pa sta ponujala ponujala »full motion« konference. (Polycom, 2005)

Tabela 2: Tabela nam prikazuje formate resolucij za H.261 in H.263 standarde za NTSC in PAL video signale. Resolucije so prikazane v 4:3 standardu(aspect ratio)

Tabela 2: Tabela nam prikazuje formate resolucij za H.261 in H.263 standarde za NTSC in PAL video signale. Resolucije so prikazane v 4:3 standardu(aspect ratio)

ITU-T je že uvedel novi standard za video kopresijo, ki pa omogoča, da kompletni video izdelek zmanjšamo do te mere, da ga lahko pošljemo preko interneta hitreje. Za high-definition ITU-T priporoča H.264 standard, ki omogoča superioirno kvaliteto in zmerno nizek prenos podatkov.

Tabela 4: Tabela nam prikazuje SD in HD resolucije v H.264 standardu

Tabela 4: Tabela nam prikazuje SD in HD resolucije v H.264 standardu

4. 1 Primerjava HD video konference z HD televizijo

High definition televizija je prenos podatkov v eno smer. Video konference pa so prenos podatkov v obe smeri, je interaktivni proces, ki v realnem času prenaša audio in video podatke. Da dosežemo high definition video konferenčni prenos, mora biti v obeh končnih točkah zagotovljen high definition prenos.

Prenos HDTV dosega konstanten prenos kvalitetnega signala. Pojav “latenca” , ki ga opisujemo kot predelovanje (procesiranje) signala, ki zaostaja pri prenosu. Se lahko pojavi zaradi kodiranja/dekodiranja in časa, ki je potreben za prenos velike količine podatkov preko omrežja.
Prevelika latenca lahko povzroči, da se govor prepleta z drugim(sogovorcem) ali pa povzroči, da video zaostaja za zvokom.

4. 2 Zahteve za high definition video konference

Za dobro video konferenco, moramo zagotoviti minimalno 1Mbps prenosa podatkov. Za optimalnen prenos pa je priporočeno nad 2 Mbps. Da zajamemo visoko ločljivostne slike, rabimo kamero, ki podpira “true high definition”(minimum 720p) formatu 16:9.

HD video monitorji(LCD, plazma, DLP) morajo prav tako omogočati vsaj standard 720p in ponujati konetkorje, ki omogočajo optimalne HD signale. Kot je DVI-I (Digital Visual Interface) z komponento YPrPb. Dolžina DVI kabla pa priporočeno ne sme biti daljša od 5m zaradi popačene slike.

 

Za dobro video konferenco, moramo zagotoviti minimalno 1Mbps prenosa
podatkov. Za optimalnen prenos pa je priporočeno nad 2 Mbps.


Širikopasovna omrežja blokirajo razvoj HDTV v Sloveniji

Zaradi napak pri širokopasovnih omrežjih v Sloveniji in nepokritosti prebivalstva je onemogočeno razvijanje HDTV v Sloveniji. Širokopasovna omrežja so namreč vsa prenosna omrežja, ki uporabniku omogočajo stalno vključenost in veliko
odzivnost pri interaktivni uporabi večpredstavnih aplikacij, storitev
in vsebin. Širokopasovne storitve se lahko zagotavljajo prek različnih žičnih in brezžičnih omrežij (kanalov).

5. Razvoj širokopasovnih omrežij v Sloveniji

Čeprav razvoj omrežij ravno ne spada v kontekst te naloge bi vseeno rad poudaril pomembnost razvoja širokopasovnih omrežij za nadalnjo razvijanje high definition TV v Sloveniji. Saj ravno zaradi napak slednjega in nepokritosti prebivalsva ne moremo zagotoviti prednosti HDTV vsem prebivalcem Slovenije.

5. 1 Definicija širokopasovnega omrežja

Širokopasovna omrežja so vsa prenosna omrežja, ki uporabniku omogočajo stalno vključenost (en.: ‘always on’) in veliko odzivnost pri interaktivni uporabi večpredstavnih aplikacij, storitev in vsebin, ki so v praktični uporabi.V strogo tehničnem smislu je širokopasovno omrežje telekomunikacijsko prenosno omrežje, ki za prenos signalov uporablja različne prenosne medije s širokim uporabnim frekvenčnim območjem, razdeljenim na način, ki omogoča tvorjenje množice medsebojno neodvisnih kanalov za sočasni (simultani) prenos podatkov, govora in slike.

V praksi to za domače uporabnike pomeni predvsem uporabo tehnike ADSL, VDSL, kabelskih modemov in vrste različnih brezžičnih omrežij v dostopu do hrbteničnih omrežij operaterjev.

Takšna dostopovna omrežja (en.: ‘access networks’) omogočajo hitrosti večje od 500 kb/s in s tem solidno uporabniško izkušnjo pri uporabi večpredstavnih (multimedijskih) vsebin.

Standardna kakovost žive slike digitalne televizije že zahteva hitrosti prenosa vsaj 4 Mb/s, kar nakazuje trend razvoja storitev televizije širokega formata na velikih zaslonih in potrebo po še večjih prenosnih hitrostih v bližnji prihodnosti, še posebej na področju poslovnih uporabnikov, univerz in inštitutov, ki se s tehnologijo Ethernet hitrosti 10 Mb/s oziroma 100 Mb/s vedno pogosteje povezujejo na hrbtenična omrežja operaterjev.

Tabela 5: Orientacijske minimalne in optimalne hitrosti prenosa za nekaj tipičnih internetnih dejavnosti

Tabela 5: Orientacijske minimalne in optimalne hitrosti prenosa za nekaj tipičnih internetnih dejavnosti

5. 2 Trendi razvoja širokopasovnih omrežij

Z razvojem tehnologije pospešeno prihaja do multimedijske konvergence, kjer se zvok, slike in podatki simultano prenašajo po raznovrstnih širokopasovnih omrežjih na zopet zelo raznovrstne uporabniške platforme.

Na področju tehnike xDSL tehnologijo ADSL s hitrostmi do 8 Mbit/s do uporabnika pri dolžini linij do 5 km, že zamenjujeta tehnologiji ADSL2+ in VDSL2, ki omogočata do 20Mbit/s pri nekaj km dolgih linijah. VDSL (zelo hitri DSL; en.: very high bit-rate DSL) na krajših razdaljah omogoča teoretično prenosno hitrost do 52 Mb/s v smeri k uporabniku, na nekaj daljših pa prenosne hitrosti, ki omogočajo tudi prenos televizijske slike z veliko razločljivostjo (HDTV; en.: ‘High Definition TV’) ter vrste novih storitev, ki so zanimive tako za domače kot poslovne uporabnike. Po predvidevanjih bo VDSL2 prevzel primat v urbanih središcih, kjer je možnost na kratkih linijah (do 500m) ponuditi izjemno visoke hitrosti, ADSL2+ pa bo prevladal povsod, kjer so linije v povprečju nekaj daljše, saj bo na teh zagotovil zadostno kvaliteto IPTV z hkratnim prenosom več programov.

Pomemben mejnik je pomenil prehod oddajanja televizijskega in radijskega signala iz analognega v digitalno. Z njuno popolno digitalizacijo prihajajo nove storitve in dodatne možnosti uporabe televizijskih in radijskih sprejemnikov. Interaktivnost, možnost sprejemanja in spremljanja večjega števila programov v različnih kakovostih, uporaba širokozaslonskih TV sprejemnikov in prihod HDTV z večjo razločljivostjo in kakovostjo slike, podobno današnji kakovosti digitalnega večstranskega diska (DVD; en.:Digital Versatile Disc). (delovna skupina za pripravo, obravnavo in dopolnitev nacionalnega programa razvoja telekomunikacij in Strategije razvoja širokopasovnih omrežij v RS, 2006)

5. 3 Nadalnja gradnja omrežij

Širokopasovne storitve se lahko zagotavljajo prek različnih žičnih in brezžičnih omrežij (kanalov). Kanal, preko katerega se danes zagotavljajo storitve postaja manj izpostavljen. Najpomembnejša omrežja ter omrežne povezovalne storitve so:

  • Na fizičnem nivoju (optična omrežja, xDSL, CaTV, GSM/GPRS/EDGE, UMTS, Wi-Fi, Wi-Max, Ethernet, itd).
  • Na logičnem nivoju (IPv4, IPv6, navidezna zasebna omrežja, IPSec, MPLS, preklapljanje, usmerjanje, mobilnost, signalizacija, interworking med različnimi omrežji).

Klasično gradnjo omrežij, danes dopolnjujejo novi pristopi, kot so grid, mesh omrežja in samonastajajoča omrežja ter peer-to-peer omrežja (na fizičnem in na logičnem nivoju). Temu se prilagajajo tudi sodobne storitve, ki se razvijajo tudi v smeri izrabe teh funkcionalnosti.

Slovenija ima danes več hrbteničnih omrežij (Telekom Slovenije, Elektro Slovenije, Slovenske Železnice, Družba za avtoceste Republike Slovenije, HKOM, ARNES, itd.). Z namenom optimalnejšega izkoriščanja razpoložljivih kapacitet je možna in smiselna sinergija med navedenimi omrežji.

Širokopasovni dostop za rezidenčne in SOHO uporabnike se tipično zagotavlja prek tehnologij xDSL in CATV ter nekaterih alternativnih tehnologij (Wi-Fi, Wi-Max, itd.). Za večje uporabnike so dostopovna omrežja tipično optična. Nova omrežja pa tudi za rezidenčne uporabnike uporabljajo optične tehnologije.

5.3.1 Ukrepi za razvoj širokopasovnih omrežij

Najbolj učinkovit ukrep za pospešeno gradnjo širokopasovnih omrežij je

  • Zagotavljanje konkurence:

Konkurenca omogoča, da se povsod, kjer je zadostno povpraševanje po
širokopasovnih storitvah, razvije ustrezna ponudba širokopasovnih
dostopov.Trenutno je zadostna stopnja konkurence med različnimi
tehnologijami v urbanih središcih, kjer so prisotni tako kabelski
sistemi in xDSL sistemi. Na ruralnih področjih pa je zaradi slabše
obstoječe telekomunikacijske infrastrukture zmanjšana možnost xDSL
dostopov, predvsem pa xDSL dostopov z visokimi hitrostmi. Kabelska
omrežja pa prav tako niso prisotna na večini ruralnih področij.

Potrebno je poudariti tudi druge ukrepe, ki so prav tako pomembni :

  • Regulativni in zakonodajni ukrepi:

Država lahko poleg regulativnih ukrepov za zagotavljanje konkurence, preko svojih zakonodajnih pristojnosti poskuša poenostaviti gradnjo telekomunikacijskih omrežij in s tem spodbudi njen hitrejši razvoj. Tako, da olajšata pridobivanje dovoljenj za gradnjo. Konkretno se določi telekomunikacijsko kanalizacijo za objekt, ki ne potrebuje gradbenega dovoljenja.
S pomočjo zakonodaje se doloci obvezo, da se pri investicijah v javno infrastrukturo zagotovi hkratno polaganje cevi oziroma izgradnja telekomunikacijske kanalizacije.

  • Spodbujevalni in intervencijski ukrepi:

Lokalne skupnosti lahko predvidijo izgradnjo lokalne infrastrukture s pomočjo projektnega financiranja ali podobnih poslovnih modelov.

Gradnja javne infrastrukture, kjer ni komercialnega interesa, predvsem na ruralnih področjih. Uporabijo se evropska sredstva in sredstva proračuna Republike Slovenije.

  • Aktivna vloga krajevne samouprave:

Pomembno odgovornost za razvoj širokopasovnih omrežij nosijo krajevne samouprave. Prepoznavajo krajevne potrebe, motivirajo občane, usklajujejo interese, pripravljajo krajevne razvojne programe in skrbijo za vpetost v območne in državne razvojne programe. Poleg tega odločajo o fizični graditvi širokopasovnih omrežij in pripadajoče pasivne komunalne infrastrukture, saj lahko bistveno prispevajo k odpravi največjih ovir. Vplivajo
lahko na urejanje lastniških razmerij, izdajo dovoljenj, hitrost administrativnih postopkov, predvsem pa na dostopnost pasivne komunalne infrastrukture.

5.3.2 Glavne ovire za hitrejši razvoj širokopasovnih omrežij

Razpoznane glavne ovire so: 

  • Geografsko oddaljena, ekonomsko manj razvita in redko naseljena okolja ne zagotavljajo kritične mase uporabnikov in ne omogočajo ekonomsko upravičenih vlaganj v razvoj širokopasovnih omrežij.
  • Manjše krajevne samouprave večinoma nimajo organizacijskih in kadrovskih potencialov za pripravo načrtov razvoja širokopasovnih omrežij in pripadajoce komunalne infrastrukture ter za izvajanje projektov.
  • Obstoječa komunalna infrastruktura (predvsem kanali, cevi in jaški) ni v zadostni meri in zadosti hitro na voljo potencialnim investitorjem. Poznana je zamudnost administrativnih postopkov, znane so težave pri tolmačenju zakonodaje.
  • Majhnost trga, počasne spremembe pri pripravljenosti prvotnih (en.: ‘incumbent’) operaterjev na odpiranje svojih omrežij in za sodelovanje z drugimi operaterji v kombinaciji z že omenjenimi administrativnimi ovirami ne delujejo spodbudno na večje investiranje v telekomunikacijsko infrastrukturo na širših obmocjih znotraj Slovenije.
  • Investitorji dajejo prednost kratkoročnim investicijam s hitro povrnitvijo vložka, telekomunikacijska infrastruktura pa je tipičen primer dolgoročne investicije.− Razdrobljenost in krajevna usmerjenost operaterjev kabelskih omrežij onemogočata prevladujočemu operaterju globalno konkuriranje na nivoju storitev.
  • Žična dostopovna omrežja so v rokah prevladujocega operaterja, vendar se izkorišcenost možnosti razvezave krajevne zanke počasi izboljšuje, kar je predvsem povezano s počasnim izboljševanjem pogojev za kolokacijo.
  • Do nedavnega predpisi niso zahtevali načrtne graditve osnovne pasivne telekomunikacijske infrastrukture ob prekopavanju cest in zemeljskih delih na zemljiščih v javni lasti. Predviden je sprejem Uredbe o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo in Pravilnika za odmero komunalnega prispevka, s katerima bo ta pomanjkljivost odpravljena.
  • Pomanjkanje širokopasovnih omrežij, ki niso v lasti prevladujočega operaterja, z odprtim dostopom za vse operaterje pod enakimi pogoji.

V strogo tehničnem smislu je širokopasovno omrežje telekomunikacijsko
prenosno omrežje, ki za prenos signalov uporablja različne prenosne
medije s širokim uporabnim frekvenčnim območjem. Prenos podatkov, govora in slike je sočasen (simultan).

Pri razvoju širokopasovnih omrežij je pomemben mejnik pomenil prehod oddajanja televizijskega in radijskega signala iz analognega v digitalno.

Širokopasovne storitve se lahko zagotavljajo prek različnih žičnih in brezžičnih omrežij (kanalov).

 


Leta 2012 ukinitev analogne radiofuzije

Prehod iz analogne na digitalno radiofuzijo v Sloveniji bo spodbudil inovacije in rast trga opreme in prispeval k
prenovljeni lizbonski agendi. Prednosti digitalne radiodifuzije za
potrošnika vključujejo izboljšano kakovost slike, boljši zvok, boljši
prenosni in mobilni sprejem, več televizijskih in radijskih kanalov ter
več informacijskih storitev. Strategija prehoda na digitalno radiodifuzijo vsebuje določena merila
in postopke, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko prehod steče po
načrtih.

6. Prehod iz analogne na digitalno radiodifuzijo v Republiki Sloveniji

Strategija prehoda temelji na akcijskem planu e-Europa 2005, s katerim je bil opredeljen Digital Switchover – digitalni prehod in dani napotki za pripravo preglednih navodil in pogojev za njegovo izvedbo.

Prehod bo spodbudil inovacije in rast trga opreme in prispeval k prenovljeni lizbonski agendi. Prednosti digitalne radiodifuzije za potrošnika vključujejo izboljšano kakovost slike, boljši zvok, boljši prenosni in mobilni sprejem, več televizijskih in radijskih kanalov ter več informacijskih storitev.
Del morebitno sproščenega frekvenčnega spektra bo po koncu oddajanja v analogni tehniki namenjen vseevropskim vsebinam in novim storitvam.
Republika Slovenija je sprejela predlog Komisije, da se v vseh državah članicah določi začetek leta 2012 za končno ukinitev analogne radiodifuzije.(RS, 2005)

6.1 Kanali za DVB

Strategija prehoda na digitalno radiodifuzijo vsebuje določena merila in postopke, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko prehod steče po načrtih. Bolj podrobno bom opisal kanale DVB (več v dokumentu “STRATEGIJA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA PREHOD Z ANALOGNE NA DIGITALNO RADIODIFUZIJO.pdf”, stran 38). Kot drugi postopki je pomembna tudi priprava frekvenčnega načrta za prehod na prva dva multipleksa. DVB-T za vsako enoto (MPEV-A, MPEV-B, MPEC-A, MPEC-B, MPEZNG-A, MPEZKP-A, MPEZNG-B, MPEZKP-B) in za tretji multipleks za DVB-H na razpoložljivih mestnih območjih (MPEV-C, MPEC-C, MPEZNG-C, MPEZKP-C). DVB-je je mogoče pretvoriti in jih takoj uporabiti za prehod v omrežje DVB-T. Ker je takih kanalov razmeroma malo in z njimi ni mogoče zgraditi dveh omrežij DVB-T, je nujno treba uporabiti nove digitalne kanale, ki ne motijo trenutno delujočega analognega omrežja. Zadopolnitev usklajenim kanalom je moč uporabiti delno že usklajene kanale ter nekatere nove, ki jih je še treba mednarodno uskladiti. S takim naborom kanalov je moč zgraditi dve kakovostni digitalni omrežji z nacionalnim pokrivanjem ter delno tretje za pokrivanje urbanih središč, namenjeno načinu DVB-H.

Kanali v omrežjih A in B so izbrani glede na dve merili, in sicer:

  • možnost delovanja v nacinu SFN,
  • enakovrednost omrežij A in B.

Tako sta omrežji A in B med seboj primerljivi glede na pokrivanje
ozemlja Republike Slovenije, omrežje C pa je sestavljeno iz nabora
kanalov, ki niso uporabljeni v preostalih dveh omrežjih. Vsa tri
omrežja so zasnovana tako, da bi bilo ob tem nemoteno delovanje
obstoječih domačih in tujih analognih oddajnikov.

Z omrežji A in B je
moč zagotoviti pokritost večine prebivalstva na območju Republike
Slovenije, pozneje pa so mogoča tudi dodatna manjša pokrivanja z
večjimi oddajniškimi točkami.

Slika 7: slika pokrivanja omrežja A – MPN-A:

Slika 7: slika pokrivanja omrežja A – MPN-A:

lika 8: slika pokrivanja omrežja B – MPN-B

Slika 8: slika pokrivanja omrežja B – MPN-B

Slika 9: slika pokrivanja omrežja C – MPN-C

Slika 9: slika pokrivanja omrežja C – MPN-C

6.2 Digitalne tehnologije

  • DVB-T

Za sprejem digitalne prizemne televizije uporabnik potrebuje podobno tehniko kot do zdaj, anteno, sprejemnik in televizijo. Sprememba je le ta, da mora nova tehnika omogočati sprejem in reprodukcijo digitalnega signala. Zato so vse naprave, ki to omogočajo, označene z zaščitenim logotipom DVB-T (za več informacij glej http://www.dvb.org).

Na začetku bodo vsi uporabniki klasičnih analognih televizorjev potrebovali t. i. Set Top Box (STB) – zunanji digitalni sprejemnik, ki bo povezan z anteno (zunanja, sobna) ter televizijo. Cene se gibljejo od 50 do 200 evrov.
Vsi, ki se bodo odločili kupiti nov televizijski sprejemnik, že lahko kupijo takega z vgrajenim digitalnim sprejemnikom t. i. Integrated Digital TV (IDTV) in ne bodo potrebovali STB. Cene televizijskih sprejemnikov z vgrajenim digitalnim sprejemnikom (SD ali HDTV) se gibljejo od 300 evrov naprej.

Vsi, ki pa želijo izkoristiti vse prednosti digitalne televizije, med drugim tudi HDTV-format (format visoke locljivosti), lahko na trgu dobijo že tudi televizijske sprejemnike z vgrajenim digitalnim sprejemnikom in pripravljene za sprejem HDTV-formata oziroma oznacene s
»HD ready«. Njihova cena je od 800 evrov naprej.

Potrebna oprema za sprejem in oddajanje digitalne prizemne televizije DTT (naprave morajo imeti oznako DVB-T):

  • STB – Set Top Box (sprejemnik za digitalni radiodifuzni signal, možnost sprejema videoteksta, VPS, dvokanalni ton, EPG, MHP, Dolby Digital):

– zunanja samostojna enota (priklop za en televizor in/ali videorekorder
–  Twin Receiver, lahko imajo vgrajene dodatne dekodirnike za različne
plačljive servise)

Slika 10: zunanja samostojna enota

Slika 10: zunanja samostojna enota

Slika 10: zunanja samostojna enota

(slika vzeta z strani http://www.t-2.net/?AUID=97E65011B04A070012FC)

  •  vgrajena enota (Integrated Digital TV, je že vgrajen v televizor, ne potrebujemo zunanje enote, tudi prenosne različice

Slika 11: vgrajena enota

           Slika 11: vgrajena enota

  • računalniška enota (PC DVB-T, namenjena je za osebne  in prenosne računalnike, vgradni, PCMCI ali po USB priključku)

 

Slika 12: računalniška enota

           Slika 12: računalniška enota

  • DVB-H

Slika 13: Modeli mobilnih aparatov z možnostjo sprejema DVB-H

Vzporedno s sistemom DVB-T se bo vpeljeval tudi sistem DVB-H, ki je
namenjen mobilnemu sprejemu prizemne digitalne televizije na mobilnih
aparatih. Cene mobilnih aparatov z možnostjo sprejema DVB-H so trenutno
še sorazmerno visoke (zaradi majhne ponudbe), vendar je pričakovati
skorajšnji padec in razcvet tega trga, ki omogoča veliko novih načinov
posredovanja vsebin in interaktivnega vključevanja uporabnikov.

DVB-T in DVB-H sistem lahko delujeta vzporedno in v enem multipleksu po
načelu delitve ali v hierarhičnem načinu delovanja. Izraba
hierarhičnega načina modulacije, ki bi omogočal oddajanje signalov
DVB-T in DVB-H v enem omrežju, ni zelo verjetna, saj obstaja preveč
omejitev. Sistem ni najprimernejši za nobeno od tehnologij. To načelo
se do zdaj uporablja le v Avstraliji.

 

 

Slika 13: Modeli mobilnih aparatov z možnostjo sprejema DVB-H  

 Prednosti digitalne radiodifuzije za potrošnika vključujejo:

  • izboljšano
    kakovost slike,
  • boljši zvok,
  • boljši prenosni in mobilni sprejem,
  • več
    televizijskih in radijskih kanalov ter
  • več informacijskih storitev

 


Return loss povzroča vrnitev signala nazaj k viru

Return loss oz. atenuacijo signala povzročajo impendančne spremembe v
strukturi kabla in njegovih konektorjih. Te spremembe povzročajo, da se
signal odbije (vrne) nazaj k viru. Return loss nas skrbi, ker ima neskrčena oblika HD video signala več RF signala kot pa video signala.

7. Return loss in znane napake high definition TV

Return loss oz. atenuacijo signala povzročajo impendančne spremembe v strukturi kabla in njegovih konektorjih. Te spremembe povzročajo, da se signal odbije(vrne) nazaj k viru. Pri nižjih frekvencah ima return loss majhen vpliv, pri frekvencah višjih od 50 MHz pa ima lahko precejšen vpliv. Na frekvence, ki jih uporablja high definition video, 1500Mhz in več, pa ima lahko ta faktor zelo velik, kritičen vpliv. Zaradi tega je predlagano, da return loss smatramo za glavni faktor pri merjenju in verifikaciji HD uspešnosti. (Stephen H. Lampen, Martin J. Van Der Burgt, Carl W. Dole, 2001,34)

7. 1 Podrobni opis return loss(RL)

Ločimo dva načina (tipa) merjenja odbijanja signala na kablu. Prvi je return loss (RL), drugi pa je strukturni return loss (SRL). SRL je podoben RL vendar drugače merjen. Pri njem se analizator ujema z povprečno impendanco kabla(npr. 75Ω), tako ga lahko zmerimo. Zaradi vsestrankse neuporabnosti raje uporabljamo RL, kateri je nastavljen a poljubno impendanco, ne glede kakšen tip kabla ali opreme imamo.

  • Zakaj nas mora retun loss skrbeti?

HD nas popelje v svet, kjer imamo manj videa in več radio frekvenc (RF). Navsezadnje neskrčena oblika HD video signala ima več RF signala, kot pa video signala. Prenos ene same HD slike neskrčene oblike presega prenos po standardnem CATV/broadband kanalu. Zato, ker je prenos HD običajno višji, kot pa je frekvenca kanala po katerem prenašamo je nujno, da uvedemo nove metode merjenja uspešnosti HDTV. (Stephen H. Lampen, Martin J. Van Der Burgt, Carl W. Dole, 2001,34)

  • Kaj povzroča RL?

Spremembe impendance v kablu povzročajo RL. Te spremembe pa lahko povzroči:

  • osnovna konstrukcija video kabla(dolžina, širina in vrsta prevodnika v sredini kabla)
  • zbira konektorjev in drugih pasivnih komponent
  • ravnanje s kablom pri inštalaciji(upogibanje kabla, raztegovanje)
  • kvaliteta naprav(vmesnikov) (Stephen H. Lampen, Martin J. Van Der Burgt, Carl W. Dole, 2001,34)

Slika 10: return loss dobro zgrajenega kabla

Slika 10: return loss dobro zgrajenega kabla

Slika 11: kabel z resnim periodičnim problemom

Slika 11: kabel z resnim periodičnim problemom

7. 2 Najpogostejše napake HDTV

Na podlagi mojih izkušenj z IP HD televizijo ugotavljam, da najpogostejše napake so:

  • uporabniku slika na TV kocka (pojavljajo se kockice ob straneh, sredini ali po celotni sliki),
  • slika na TV zmrzuje za sekundo ali več časa,
  • slika je zabrisana in popačena,
  • slika je črna (zvok se sliši, ampak slike ni, problem se ponavadi reši z menjavo SCART kabla ali menjave iz prvega v drugo SCART priključek na TV, če ga TV ima.)

Večina teh napak se pojavlja zaradi slabe kakovosti opreme (modemi, vmesniki), softwareske napake teh naprav in pa napak na naročniških ploščah na kolokacijah.

 

 Ločimo dva načina (tipa) merjenja odbijanja signala na kablu:

  • return loss (RL),
  • strukturni return loss (SRL)

 


Ankete, ki govorijo v prid HDTV in raziskave, ki ponujajo boljše rešitve

Rezultati anket, ki se nanašajo na kakovost slike, govorijo v prid HD Tv. Anketa, ki se nhanaša na velikost zaslonov, kaže na to, da si večina Evropskih domov želi flat zaslone od 30 – 40 inčov. Pri vrsti testov, ki so bili opravljeni pri BBC – ju so pokazali, da je najboljša razdalija med
gledacem in televizijo nekje od 2.5 do 2.7m. Pri raziskavi tehničnega komite ja EBU so ugotovili, da je najbolje, če se za HDTV uporablja “progressive scanning” iz več
ih razlogov.

8. Ankete

Da bi ocenili rabo HDTV in mnenje o tej novi tehnologiji je agencija EBU Project Group B/TQE l. 2004 izvedla anketo in teste kvalitete pri uporabnikih HDTV in pri potenicalnih-bodočih kupcih, ki se bodo morda odločili za spremembo iz SDTV na HDTV. (EBU – TECH 3299, Geneva, 2006)

  • Koliko bomo pridobili z uporabo HDTV ?

Moramo se zavedati, da se slika običajne SDTV ne more primerjati z ustrezno HDTV ponujeno sliko. Za primer nam primerjava slik pokaže občutno razliko v detajlu.

Slika 12: Primerjavo SDTv z uporabo MPEG-2 kodiranja in Hd tehnologije z prepletenim kodiranjem.

Slika 12: Primerjava SDTv z uporabo MPEG-2 kodiranja in Hd tehnologije z prepletenim kodiranjem.

Naslednji test so izvedli z velikim številom prebivalcev na Švedskem. Uporabili so dobro kvaliteto standard-definition TV DVD in ga primerjali z HD digital VHS na zaslonu, ki so ga postavili zraven.

Rezultati so pokazali, da je kvaliteta slike SD televizije dokaj vredu (“fair”), medtem, ko naj bi bila slika HD TV precej boljša (“super”). Če sliki gledamo skupaj, lahko rečemo, da je slika SD TV za dve “quality grades” nižja od prikazane na HD TV.

Slika 13: Kvaliteta slike SD

Slika 14: Kvaliteta slike HD

Slika 13: Kvaliteta slike SD Slika 14: Kvaliteta slike HD
  • Velikosti zaslonov, ki naj bi bili kupljeni v prihodnosti

Proizvajalci televizij oz. zaslonov in produkcijske hiše so se odločili, da naredijo obsežno raziskavo med prebivalci in jih vprašajo, kakšno velikost zaslonov bi radi kupili v prihodnosti.

Slika 15: graf nam prikazuje razmerje med populacijo in velikostjo zaslonov

Slika 15: graf nam prikazuje razmerje med populacijo in velikostjo zaslonov

Na sliki 15 so prikazani rezultati, ki so bili zbrani na sejmu v Stockholmu. Rezultati so zelo podobni drugim in potrjujejo, da si večina Evropskih domov želi flat zaslone od 30 – 40 inčov.

  • Optimalna razdalija med gledalcem in televizijo pri 30 – 40 inčnih zaslonih

Pri vrsti testov, ki so bili opravljeni s strani televizijske hiše BBC pri okoli 170 ljudeh. So pokazali, da je najboljša razdalija med gledacem in televizijo pri 30 – 40 inčnih zaslonih nekje od 2.5 do 2.7m. Ta rezultat je zelo primerljiv z merjenjem pred 15 leti.

  • Zaključek raziskave

Tehnični komite EBU je v tej raziskavi prišel do naslednjega zaključka. Priporoča, da se za HDTV uporablja “progressive scanning” zaradi več razlogov. Ključni razlog je, da bi s tem zmanjšali potrebo po pretvorbi v reciverju iz “interlace-to-progressive” in s tem še bolj izpopolnili dostavni sistem.

EBU je tudi predlagal, da bi v Evropi morali uvesti samo en standard za Flat zaslone, se pravi 720p/50. Ta standard ponuja najnižji prenos podatkov, ki še zadošča potrebam HD gledalca in mu daje občutek, da ima WideXGA zaslon.

9. Sklep

Preučevanje “nove” tehnologije HDTV me je že na začetku navdušilo. Ker posredno sodelujem pri izpopolnevanju in ponudbi high definition signala našim uporabnikom. Sem zato še globlje preučil to tehnologijo o kateri se zadnje čase govori in piše po vseh časopisih ter revijah.

HDTV nam ponuja veliko novih možnosti, ki smo jih odkrili zgoraj in ubira nove smernice v tehnološkem napredku. Navdaja nas s svojo čisto sliko in zvokom ob enem pa nam v kombinaciji z dodatnimi komponentami in v tehnološkem smislu ponuja vse, kar imamo v kinu.

HDTV nam ponuja veliko novih možnosti in
ubira nove smernice v tehnološkem napredku. Navdaja nas s svojo čisto
sliko in zvokom ob enem pa nam v kombinaciji z dodatnimi komponentami
in v tehnološkem smislu ponuja vse, kar imamo v kinu.


Slovar tujk in literatura

10. Slovar tujk

  • Notacija – zaznamovanje, označba, zapisovanje
  • Frame – okvir
  • Field rate – razmerje polj
  • Interlaced – prepletenost
  • Progressive – progresivno
  • 1080p/50 – (standard predvajanja HDTV, pomeni 1080 vrstic progresivno in
  • 50 pol slik v sekundi, skupaj 2.000.000 slikovnih točk na zaslon)
  • 720p/50 – (standard predvajanja HDTV, pomeni 720 vrstic progresivno in
  • 50 slik v sekundi, skupaj 921.000 slikovnih točk na zaslon)

DVB-H – Digital Video Broadcasting – Handhelds (digitalni prizemeljski način prenosa zvoka in slike na majhne, ročne, mobilne aparate, imenovan tudi mobilni sprejem, prenos podatkov lahko poteka po istem omrežju kot za DVB-T, sočasno na istem kanalu, vendar je taka uporaba manj verjetna, ker sta sistem obdelave in način prenosa drugačna, uporablja se sistem kodiranja MPEG-4, time-slicing mehanizem na podlagi podatkovnega prenosa IP, pomeni, da prenos podatkov poteka v časovnih svežnjih in ne stalno, potreben je zaradi omejene uporabe mobilnih naprav z vidika energije, zmogljivosti baterije, uporablja se transformacija IFFT nosilcev 2K, 4K ali 8K, modulacija COFDM ter dodatna kodna zašcita MPE-FEC, zmogljivost prenosa na posamezen kanal je odvisna od izbranih parametrov in je med 5 in 25 Mbit/s)

DVB-T – Digital Video Broadcasting – Terrestrial (digitalni prizemni način prenosa zvoka in slike, imenovan tudi DTT, v Evropi in tudi drugod po svetu opredeljen standard za prenos digitalne televizije in zvoka, ki ga lahko sprejemamo z anteno, prenos podatkov vsakega programa poteka v sistemu kodiranja MPEG-2, uporablja se enaka širina kanala kot pri analognem prenosu VHF in UHF, 7 MHz, vendar lahko zdaj v istem kanalu prenašamo več različnih programov zaradi postopkov modulacije

COFDM, 16-QAM ali 64-QAM, zmogljivost prenosa na posamezen kanal je odvisna od izbranih parametrov in je med 12 in 20 Mbit/s, posamezen program v kanalu pa zavzame zmogljivost med 3 in 5 Mbit/s, za to uravnavanje skrbi dinamični multipleks)

FEC – Forward Error Correction (tehnika, ki se uporablja pri digitalnem prenosu signalov, da se stopnja napak pri prenosu digitalnih podatkov zmanjša, oddajnik oddaja redundantni, dodatni nabor podatkov, ki se uporabljajo za popravek, če pri osnovnem prenosu izpade posamezni del)

MPEG-2 (generični standard video kodiranja slike in zvoka s stiskanjem; v resnici ne gre za stiskanje, ampak za omejitev podatkov; uvedli so ga leta 1994 kot naslednika MPEG-1, opredeljen je kot osnovni standard za DVB, omogoča podatkovni prenos do 50 Mbit/s)

MPEG-4 (generični standard video kodiranja slike in zvoka, je naslednik standarda MPEG-2 od leta 1998, namenjen je sistemom z manjšo zmogljivostjo in pasovno širino, kot so prenosni telefoni in video telefoni, vendar ga z razvojem zahtevnejših algoritmov stiskanja in omejevanja podatkov želijo v prihodnosti uporabljati tudi za DVB za večjo zmogljivost prenosa)

MULTIPLEX – Multipleks, MP (del telekomunikacijskega digitalnega radiodifuznega sistema, ki združi vec različnih vhodnih kanalov, programov in jih nato prenaša po skupnem prenosnem sistemu, v izrazoslovju DVB se tako imenuje celotni sistem, ki deluje na enem frekvenčnem kanalu v omrežju SFN ali MFN in ponuja štiri ali več različnih programov)

SDTV – Standard Definition Television (televizija standardne razločljivosti, uporablja jo analogni sistem difuzije, standardizirani formati so PAL, 720 pik X 576 vrstic, 50 slik v sekundi in NTSC, 720 pik X 480 vrstic, 60 slik v sekundi ter dva načina ‘progressive’, prenos celih slik in ‘interlaced’, prenos polovičnih slik)

DOLBY digital 5.1 (digitalni prostorski pet kanalni zvok, uporablja se v kino in domači produkciji, ustvarja prostorske učinke, za predvajanje je potreben poseben predvajalnik in šest zvočnikov)

11. Literatura in viri

  1. http://en.wikipedia.org/wiki/High-definition_television (28.12.2006)
  2. http://www.hidefster.com/history (27.12.2006)
  3. http://en.wikipedia.org/wiki/Aspect_ratio_%28image%29 (28.12.2006)
  4. http://en.wikipedia.org/wiki/135_film#Earliest_35_mm_still_cameras (28.12.2006)
  5. High Definition Television and Desktop Computing, Charles A. Poynton, Sun Microsystems Computer Corporation, 1993 IEEE.
  6. High Definition: The evolution of video conferencing, Polycom, 2005
  7. High Definition (HD) Image Formats for Television Production, EBU – TECH 3299, Geneva, 2006
  8. High-Definition Cabling and Return Loss, Stephen H. Lampen, Martin J. Van Der Burgt, Carl W. Dole, 2001
  9. Strategija Republike Slovenije za prehod z analogne na digitalno radiodifuzijo, RS, 2005
  10. Strategija razvoja širokopasovnih omrežij v Slovenji, delovna skupina za pripravo, obravnavo in dopolnitev nacionalnega programa razvoja telekomunikacij in Strategije razvoja širokopasovnih omrežij v RS, 2006
SHARE
Next articleTelevizijska produkcija oddaje Lokalne volitve 2006

Matic Vukič je študent na Višji strokovni šoli Academia. Predstavljeno delo je pripravil kot seminarsko nalogo pri predmetu "Praktično izobraževanje 1" študijskega programa multimediji v šolskem letu 2006/2007.